Nagovor ob odprtju razstave Skrivnost ženske torbice,
27. aprila 2013, Polhograjska graščina
Drage dame in gospodje,
Kaj je tisto v svetu mode, kar ne izgubi privlačnosti in ne glede na letni čas in modne trende ostaja obvezni dodatek ? Odgovor je: torbica. Torbice so vedno aktualne, v vseh letnih časih in urah dneva, ne glede na svojo obliko, barvo in material, iz katerega so narejene.
Priznajmo si, drage gospe, ženske ljubimo torbice.
Zakaj jih imamo tako rade? Ker so naše zaveznice, ki nas nikoli ne razočarajo. So raznovrstne: je mala, velika, velikanska, bela, črna, rdeča, modra, oranžna, s potiski, večerna, športna, klasična, elegantna, moderna, retro, usnjena, pletena, kvačkana, iz filca, iz tekstila, plastična, se nosi prek rame, v roki, pod roko…
Kakšna je vaša najljubša, sprašujem o torbici, ženski torbici. No, vsaka ženska ima več najljubših torbic. Ne sprašujte, kako je to mogoče, to je ena od ženskih skrivnosti.
Francoski sociolog Jean-Claude Kaufmann, ki nikakor ni mogel razumeti tesne navezanosti svoje žene na 'to malo stvar', se je lotil raziskovanja, Eden glavnih ugotovitev njegovega obsežne raziskovalne naloge je ta, da je torbica 'vsaki ženski najboljša prijateljica'.
Ženske torbice so v začetku dvajsetega stoletja postale sestavni del vsakodnevne garderobe. Ne glede na vse torbice, ki so se do danes znašle v naših rokah in posesti, se je praktično nemogoče upreti skušnjavi, da si ne bi privoščile še ene, ki je tako rekoč univerzalna, pravzaprav večna, potem ko ugotovite, da ste si ravno takšno želeli že vrsto let, in bi se tako odlično podala k novemu krilu, kostimu, bluzi, jopici.
Naši moški nam o torbicah vedno znova zastavljajo sitna vprašanja in nam potem povejo ali vsaj pokažejo, da z našimi odgovori niso zadovoljni. No, raznovrstnih razlag slišijo veliko, ženske jih imamo na zalogi. Sprašujejo, zakaj ženske potrebujemo novo torbico, ko pa jih je v omari in na policah že polno, so vseh barv, modelov in velikosti. Logično se jim zdi, da več kot ene naenkrat ni spodobno nositi. Ne razumejo, da ne morajo biti torbice za različne priložnosti narejene iz različnih materialov, da morajo biti oblikovane različno, da morajo biti različnih barv. Ne dojamejo, da mora torbica nekako uravnotežiti podobo ženske, ujeti pravo razmerje med modnostjo in uporabnostjo, pa še všeč nam mora biti.
Težko je uskladiti vse te zahteve, ideal torbice se ženski kar naprej izmika.
Oni, moški, lahko živijo brez torbic, moški imajo žepe in to je zanje čisto dovolj. Ne morejo ali pa nočejo razumeti, da ženski ena torbica ni dovolj. Torbica ni samo nepogrešljiv modni dodatek. Je takorekoč esencialni del celotne pojave urejene gospe, ki odločilno prispeva k ženski samozavesti, dobremu počutju in miru v ženskem srcu. Celotna pojava urejene ženske pa ni nekaj, kar bi se smelo od danes na jutri in pojutrišnjem in mesec za mescem ponavljati. Kaj bi rekli o moškem, ki vsak dan, celo leto, celo desetletje nosi isto kravato?
Torbica je nekaj, brez česar si ženska ne predstavlja odhoda od doma, je nepogrešljiva prijateljica, ki zvesto čuva naše skrivnosti.
Kaj nosimo v torbicah? Vse, kar potrebujemo, ko gremo od doma, za dostojno preživetje dneva. Če izločimo male in večerne, nam pogled v žensko torbico, če je dovoljen, ne glede na velikost, barvo ali obliko, razkrije vsebino, ki je deloma precej standardna, del pa je za lastnico specifičen.
Nekatere torbice so videti kot torba Mary Poppins z neskončno predmeti, ki jih je ‘dobro imeti’ in morajo biti na razpolago 'za vsak primer', saj 'nikoli ne veš', ali kot 'sport billy' torbica s z vsemi superpripomočki.
Raziskave in statistike kažejo, da ženske s seboj nosimo čedalje večji tovor. Zdravniki že dolgo priporočajo, da naj za prenašanje težjih stvari rajši izberemo nahrbtnik, ki težo tovora enakomerno porazdeli na obe rami in hrbet, ali pa nekak nakupovalni voziček.
No, pa poglejmo v tipično dnevno torbico - obvezni predmeti so: denarnica, prenosni telefon, rokovnik, knjiga in revija (če še nimaš i-pada), hišni in avtomobilski ključi, papirni in bombažni in vlažilni robčki, žvečilke, zrcalo, krtača za lase, anti-stresni dezodorant, toaletna torbica s svojo vsebino: šminko, vlažilom za ustnice, pilico, škarjicami, pinceto, maskaro, senčilom za veke, pudrnico, in … Tu je še plastenka-bidon z vodo, jabolko in še žitna ploščica, pločevinka energijske pijače, sončna in bralna očala, amulet za srečo, pa stvari, ki jih po vsej verjetnosti ne bomo potrebovale, a če bi slučajno vendarle jih, potem jih hočemo imeti na dosegu roke: rezervne najlonke, aspirin, dežnik, krema za roke, obliž za kurja očesa, poprov sprej za nadlegovalce in maska za umetno dihanje ob oživljanju.
Ja, zdi se, da včasih slišimo pritajen vzdih: težko je biti torbica, sploh ko te ženska napolni.
Moški so za vse to neobčutljivi. Tako imenovani torbičarji niso fetišisti, so bitja brez prave fantazije. Zanima jih samo denarnica in v njej denar, morebiti še kakšna bančna kartica.
Don Marko M v svojem blogu pravi, da smo ženske brez torbice kot brez glave. Torbica ženski vliva določeno gotovost, samozavest in všečnost. Dokler je torbica zaprta. Ko pa jo odprete, se začnejo ustvarjati pogoji za histerijo, tesnobo in stres. Brskanje po torbici je praviloma izjemno zahtevno opravilo, ki zahteva visoko zbranost, psihofizično pripravljenost, in trening apnee – to je daljše zadrževanje diha.
Sprašujem vas, drage gospe, ali je med vami katera, ki ni vsaj enkrat na leto obupno iskala tisto nekaj, kar bi moralo biti po vseh zakonih narave, izkušnjah in spominu v torbici. Najprej gre ena roka v globino torbice, medtem ko jo druga potresa. Potem roki zamenjata vlogi. Obrneš vse žepe in žepke, odpreš vse notranje zadrge, stvari ni, je izginila, postala nevidna in netipna. Sledi ogorčenje, jeza, bes, obup, sesedeš se v svoji nesreči, ‘to torbico bom vrgla v smeti, ker v njej nikoli nič ne najdem’. A ko še enkrat pogledaš v torbico, je iskana stvar kot po čudežu povsem na vrhu, natančno tam, kjer mora biti. Prej se je nalašč naredila nevidno in torbica ji je dajala potuho.
Razstava, na katere odprtje, drage gospe in gospodje, ste nocoj prišli, je sestavljena iz dveh delov, čipke pa so tiste, ki ju povezujejo. Gospa Marijanca Yartz razstavlja del svoje izjemno bogate ustvarjalnosti. Drugi del pa so izdelki članic našega društva, klekljaric z ljubljanske Ledine, naše podporne članice Helge Kuclar in moje prijateljice Špele Karba. Me razstavljamo torbice.
Nekatere torbice so unikatni izdelki, narejeni prav za nocojšnji dogodek: so usnjene, iz tekstila, kvačkane, filcaste, iz recikliranih materialov. Nekaj pa jih je iz naših omar; te so za razstavo dekorirane s čipkami. Čipke so sklekljane po kupljenih vzorcih znanih avtoric, po starih papircih, nekatere so avtorske, narisane prav za to razstavo. Nekaj torbic je nastalo v sodelovanju dveh ustvarjalk, vsem torbicam pa je skupno to, da so bile narejene oz. dopolnjene z veliko ustvarjalnega veselja.
Naše torbice skrivajo in razkrivajo naše skrivnosti.
Na koncu naj se zahvalim nekaterim, ki so na različne načine pomagali, da smo se nocoj tu zbrali. Najprej gospodu Franciju Lazniku, v. d. direktorja Javnega zavoda Polhograjska graščina, in gospe Mariji Nartnik, za uporabo grajskih sob, gospodu Orestu Jarhu, direktorju Tehniškega muzeja za uporabo hodnikov in vež. Pa gospodu Andreju Lovšinu iz Cvetličarne Galerije Lovšin, ki nam je posodil poličke in stojala za postavitev naše razstave. Hvala gospe Mirjam Gremes za pomoč pri oblikovanju vabila in plakata.
Predsem hvala vsem klekljaricam, ki ste sprejele izziv projekta Skrivnost ženske torbice. Zahvaliti se moram tudi gospe Helgi Kuclar, da se nam je po uspešnem sodelovanju na predlanski razstavi Punčka s čipko pridružila tudi letos. Hvala moji morski prijateljici Špeli Karba, ki je priznana mostrica povsem ročnega izdelovanja avtorskih torbic.
Hvala triu Rus in Janji Janša za lepo igranje in petje.
Zahvala gre tudi gospe Mimi Plestenjak, za razvajanje z njenimi kulinaričnimi mojstrovinami.
Prav na koncu, a ne nazadnje se moram zahvaliti njegovemu blagorodju gospodu grofu in gospe grofici za gostoljubje v graščini.
Pripis:
Našo razstavo si je v maju ogledala podpredsednica OIDFA (Mednarodna organizacija za klekljano in šivano čipko) gospa Kajsa Borg, ki je v Slovenijo prišla na uradni obisk v okviru priprav na 17. kongres OIDFA in generalne skupščine OIDFA, ki bosta potekala od 24. do 26. junija 2016 v Ljubljani. Ogledala si jo je tudi skupina klekljaric iz Avstralije, ki so ponovno prišle v Slovenijo. Na lanski obisk Polhovega Gradca so imele kar najlepši spomin. V Adelajdi v Avstraliji bo v letu 2014 16. kongres OIDFA.
Na povabilo smo v juniju z našo razstavo gostovale na klekljarski razstavi v Rakeku.
Tatjana Trontelj
